Ko smo januarja 2024 pregledovali ta učbenik, nas je močno presenetila kompleksnost izziva, ki ga predstavlja. Umetna inteligenca danes ni le zelo pomembno vprašanje, ampak je bolj kot karkoli drugega tudi vprašanje. Kam nas bo pripeljala? Kolikokrat nas bo prisilila, da bomo spoznali, da je nekaj, za kar smo še včeraj trdili, da je nemogoče, danes postalo resničnost? Kako je sploh mogoče napisati učbenik o takšni temi, ne da bi pri tem naredili napake?

V okviru izobraževanja se s tako hitro spreminjajočimi se temami ne srečujemo pogosto. Za oblikovanje učnega načrta so potrebni meseci, za usposabljanje učiteljev pa leta. Nekateri pravijo, da je za celovito obravnavo nove teme potrebna cela generacija.

Vendar pa je bil cilj projekta AI4T in s tem njegovih učnih virov usposabljati učitelje na področju umetne inteligence, medtem ko se ta razvija! Zato boste pri branju tega učbenika morda našli manjše napake. Morda boste našli tudi izjave, ki ne držijo več: tehnološki napredek je lahko ponudil novo priložnost; tveganja, ki so leta 2022 ali 2023 pomenila prelomnico, so leta 2024 morda postala sprejemljiva; zadevni zakoni in predpisi so se morda spremenili. Ali to diskvalificira to prizadevanje?

Upamo, da ne. Ne, če izkoristimo priložnosti, ki nam jih ponujata tehnologija in odprta narava tega učbenika, da se bo lahko razvijal skupaj s spremembami. Morda staromodni postopek izdaje prve izdaje, nato druge izdaje itd. ni več najboljši način urejanja knjige? Zagotovo obstajajo rešitve, ki omogočajo, da se takšen predmet deli kot skupno dobro, ne le pri njegovi uporabi, temveč tudi pri njegovem razvoju? To bi verjetno predstavljalo naslednji izziv.

Ta učbenik je zdaj v rokah učiteljev, njegovih bralcev. Da se je to zgodilo, je sodelovalo veliko število ljudi. Pomagali so nam razumeti potrebe učiteljev in ministrstev. Nekateri so sodelovali pri pripravi gradiva, lektoriranju in vzpostavitvi spletne platforme. Drugi so pomagali pri prevajanju. Sodelovali smo tudi z zunanjimi ekipami: Dagobafilms nam je odlično pomagal pri pripravi videoposnetkov. In kar je najpomembneje, bili so vsi tisti, ki so nas spodbujali. Pisanje knjige je vedno dolgotrajna in zapletena naloga, pri kateri potrebuješ pomoč družine, prijateljev in sodelavcev, da si lahko opomoreš od s tem povezanih frustracij, da se držiš pravilnih uredniških odločitev in da se prepričaš, da je cilj, ki smo si ga zastavili, še vedno tam, kamor želimo priti.

Ko se zahvaljujemo ljudem, ki so nam pomagali v treh letih, bomo na nekatere zagotovo pozabili. Upamo, da nam bodo oprostili nejasnost našega spomina. Glede na to navajamo imena tistih, ki se jim zahvaljujemo, ker so na kakršen koli način prispevali k temu delu:

Jotsna bi se rada zahvalila Thomasu in Layi za razumevanje, podporo in (skoraj) nenehno ljubezen.

Colin se zahvaljuje Isabellini potrpežljivosti v zadnjih mesecih.