Pisanje računalniške kode je kot pisanje v katerem koli jeziku. Obstajajo sintaksna (ali slovnična) pravila, ki jih je treba upoštevati, in želimo, da je program smiseln in dela, kar želimo, tj. da spoštuje semantiko. Leta 2022 so se pojavili generativne umetne inteligence, ki so gradile kodo iz pozivov; Chat-GPT je to dovolil neposredno v svojem vmesniku, s čimer sta jezika Python ali C enaka francoščini, italijanščini ali japonščini.

Zelo hitro se je pojavila debata: ker je bila AI dobra pri izdelavi kode, ali se je še vedno treba naučiti kodiranja? Za mnoge, ki niso znali kodirati, ni bilo dvoma in trditve industrije, da lahko AI ustvari kodo dobre kakovosti, so zadostovale. V industriji so ob koncu leta 2023 ljudje izgubili nekaj delovnih mest zaradi AI, vendar na splošno menedžerji oklevajo glede zamenjave programerjev z AI. Še vedno obstajajo težave s halucinacijami, a kar je še pomembneje, hitro se je izkazalo, da lahko dobro kodo dobite le, če znate napisati prave pozive ali z drugimi besedami pravilno določiti. Poleg tega je koristno razumeti partnerjev jezik, ker spodbujanje običajno ni enkratno in zahteva določeno obliko dialoga. In to je veščina, ki običajno izhaja iz dolgih ur vadbe kodiranja.

Zdi se, da je trenutno stališče takšno, da če kode prihodnosti ne bodo nujno pisali ljudje, potem obstaja potreba po ljudeh, ki znajo kodirati za interakcijo z AI, da bo koda delovala.

Koda, brez kode, nizka koda

Po drugi strani pa, če so potrebni visokokakovostni kodirniki za delo z AI na kompleksnih sistemih, ali bi morali vsi doseči to raven? Odgovor je verjetno ne. Ker pogosto stvari niso vedno črne ali bele, verjetno obstaja prostor za vmesno raven med brez kode in kodo, ki se pogosto imenuje nizka koda.